29. oktober 2021

Hoja na Ljubeljsko sedlo

LARA SLIVNIK

Letošnji 29. oktober, svetovni dan možganske kapi, smo izkoristili za hojo v družbi GRZS – postaje Ljubljana. Za cilj smo izbrali pot od mejnega prehoda Ljubelj do Ljubeljskega sedla, ob katerem je tudi koča.

Obvestili smo se in se zbrali v petek, ob 8.30 predelu Ljubljane, ki mu rečemo Gunclje – saj je blizu avtoceste na Gorenjsko. Deset članov Kluba CVB Ljubljana, trije naši prijatelji in štirje gorski reševalci, smo se v petih avtomobilih odpeljali do mejnega prehoda Ljubelj. Ponovno smo se zbrali, se oblekli in preobuli, naravnali palice in počakali še dva člana iz Kluba CVB Kranj. Dogovorili smo se, da bomo šli samo po slovenski strani, od mejnega prehoda do koče in prelaza ter nazaj po isti poti, ter izpustili prvotno načrtovani spust na avstrijsko stran, saj bi bilo premikanje avtomobilov v trenutnih okoliščinah preveč zapleteno.

Nekaj minut pred 10. uro smo štartali na nadmorski višini 1069 metrov in se odpravili po široki makadamski cesti. Nekateri so hodili počasneje, drugi hitreje, a kot vedno, smo se tudi tokrat čakali. Vedno, ko smo se zbrali, nam je Tonač povedal kaj zanimivega.

Prelaz so uporabljali trgovci že v času antike, kot povezavo Emone z Noriškim mestom Virunum. Menda je leta 1036 prečkala Ljubeljski prelaz krška grofica Hema, ki je kasneje postala svetnica. Cerkev je od trinajstega stoletja naprej vzdrževala duhovnika in nekaj hlapcev, ki so pot varovali pred roparji. Po poti sta šla Krištof Lambergar, ko se je šel na Dunaj borit s Pegamom, in Primož Trubar, ko je bežal na oslu. Cesto so večkrat razširili in tik pod vrhom leta 1573 zgradili okoli 100 metrov dolg predor, enega prvih gorskih predorov v Evropi. Strop predora so odstranili leta 1728, ko je preko prelaza potoval cesar Karl VI, v njegovo čast ter spomin so postavili na sedlu tudi dva obeliska. Poštna kočija, ki je povezovala Ljubljano s Celovcem, je zadnjič peljala preko prelaza 16. novembra leta 1875. Prelaz je obiskal tudi prestolonaslednik Franc Ferdinand leta 1912. Aprila leta 1941 je cesto uporabila tudi nemška okupacijska vojska. V letih 1943 in 1944 so vojni ujetniki iz koncentracijskega taborišča Mauthausen in gorenjski delavci začeli kopati nov predor, 300 metrov pod prelazom, ki je bil odprt leta 1963. Staro cesto so takrat opustili, le občasno jo poleti uporabljajo za dirke starodobnikov ali pozimi kot sankališče, le pohodniki vse leto, saj je odlična za krajši izlet ali izhodišče za večurno turo.

Poleg zanimive zgodovine ceste in prelaza smo občudovali tudi naravo. Megla nas je spremljala do približno polovice poti. Nad meglo pa nas je pričakalo sonce in nas ogrelo. Odprl se je čudovit razgled na belo morje megle. Po slabi uri in pol hoje smo prišli do koče in prelaza, ki je na nadmorski višini 1369 m. Najprej smo si ogledali prelaz in pogledali na avstrijsko stran. Nato pa smo se utrujeni usedli na razgledno teraso za kočo. Odžejali smo se, nekateri tudi najedli, fotografirali smo se in se greli na soncu ter predvsem občudovali jesenske barve in megleno kopreno, ki se je počasi dvigovala. Pred odhodom v dolino smo se še skupinsko slikali na prelazu, a je vedno kdo manjkal.

Po dobri uri počitka in uživanja na soncu smo se morali vrniti do avtomobilov. Pot navzdol je vedno zahtevnejša, saj moramo paziti, da nam ne zdrsne na strmini, saj imamo slabšo oporo. Hitro nas je ujela tudi megla. Ura hoje je hitro minila in prišli smo do avtomobilov.

Dogovorili smo se, da gremo še na obisk k predsedniku Kluba CVB Tržič, v Mestno kavarno Brodar v Tržiču. Prijazno so nas sprejeli in nam ponudili kavo ter zavitek, mi pa smo se pohvalili, kako pridni smo bili že ta dan. Prijetno smo poklepetali, strnili doživetja tega dne in načrtovali nova. Morda nas čaka pot v Tamar. Tonaču, Romanu, Janiju in Ljudmili smo se zahvalili za varno vodenje. Veselimo se naslednjih izzivov, saj vemo, da smo v varnih rokah. Hvala Ljudmili Kropec, Igorju Gerlu, Gordani Pirc in Jerneju Slugi, da delite z nami svoje fotografije!

Besedilo so napisali naši člani in ni lektorirano.