6. september 2021

Hoja na Slatnik

LARA SLIVNIK

Konec vročih dni je primeren čas, da preverimo našo kondicijo. Tonač je predlagal Slatnik, z izhodiščem na Soriški planini. Prvi določen dan za hojo je bil 30. avgust, a smo ga zaradi napovedi slabega vremena prestavili za en teden.

Zbrali smo se v ponedeljek, 6. septembra, ob 8h pri hotelu Nox v Vižmarjih. Počakali smo zamudnike in se s kar šestimi avtomobili odpeljali proti Medvodam in naprej do Soriške planine. Po avtomobilskem zastoju v Ratečah smo se nekaj minut pred deseto uro vsi pripeljali do parkirišča na Bohinjskem sedlu. Ponovno smo se zbrali, se preobuli, oblekli in dogovorili o nadaljevanju dneva. Načrt je bil: vsi gremo skupaj na sedežnico, se povzpnemo na Lajnar, si ogledamo razgled in utrdbe ter se nato vsak sam presodi in odloči ali se bo vrnil na sedežnico ali nadaljuje pot do Slatnika.

Odšli smo torej do sedežnice. Žičničarji so bili opozorjeni na naše oviranosti in pomagali so nam pri vstopu in izstopu s sedežnice, po potrebi so sedežnico tudi ustavili. Na vrhu sedežnice smo se prvič postavili za skupinsko fotografiranje. In nato še nekajkrat… Samo dva naša člana sta se odločila, da se vrneta s sedežnico.

Ostali smo začeli hoditi nekaj po 11h. Po lepi mulatjeri z razgledom proti jugu smo hodili v raztegnjeni skupini in previdno. Vsak bolnik z motoričnimi oviranostmi je dobil spremstvo svojega gorskega reševalca. Tokrat smo hodili skupaj, a na primerni razdalji. Nekajkrat smo se ustavili, občudovali razgled in slišali nekaj zgodovinskih zanimivosti. Pot je hitro minila, prišli smo do zapuščene tovorne žičnice in še več utrdb. Odpočili smi si, pomalicali in se odžejali. Trije najhitrejši in najbolj vzdržljivi so nadaljevali pot do Možica; domenili smo se, da nas ujamejo na poti navzdol. Ostali smo odšli še do travnatega slemena nad staro vojaško kasarno, kjer smo imeli lep razgled proti severu. Čakala nas je pot navzdol, tokrat po široki, na novo splanirani cesti. Trije hitri in vzdržljivi so nas dohiteli še pred začetkom smučišča. Tudi hoja po smučišču je bila za nas izziv – po travnatem pobočju smo morali hoditi prečno, saj je bila ponekod strmina prevelika. Tudi prečkanja umetnih odtočnih jarkov smo se morali naučiti. Pred kočo GRS-enota Ljubljana smo si še zadnjič odpočili, pomalicali še zadnje ostanke, se nastavili sončnim žarkom, poklepetali in strnili vtise. Vsi skupaj smo se zahvalili vsem gorskim reševalcem, ki so budno skrbeli za nas in spremljali vsak naš korak. Brez njih si po strmem, prepadnem področju ne bi želeli in tudi ne upali hoditi. Okoli 15h smo se razšli, vsaka skupinica v svoj avto, in se odpeljali proti domu.

Posebej hvala Antonu Sazonovu – Tonaču, ki skrbi za našo kondicijo. Vedno izbira poti, za katere ve, da so prilagojene našim zmožnostim in jih zmoremo. Tokrat smo še posebej hvaležni, da smo se lahko peljali s sedežnico, saj nam je bil prihranjen velik del naporne poti preko travnate površine smučišča. Seveda smo tudi tokrat nanizali nekaj idej za naslednje izzive: v jeseni bi lahko šli na Ljubelj ali v Tamar. Upamo, da kmalu.

Besedilo so napisali naši člani in ni lektorirano.