21. oktober 2021

Sv. Ana na Mali gori

LARA SLIVNIK

Oktober je bil topel in sončen, zato smo lepo vreme zopet izkoristili za hojo v naravi. V petek smo se zbrali pri Gostilni Livada. Po pozdravih smo določili štiri šoferje: Jernej, Jani, Roman in Tonač. Seveda smo morali zopet klicati zamudnike in preverjati, kdaj pridejo. Tokrat smo se odpeljali v smeri Dolenjske, skozi Grosuplje in Videm do Male gore. Na poti do Vidma smo pobrali še tri člane. Peti šofer je bil zamudnik Jože, ki je prišel direktno v Videm.

Ko smo se v Vidmu zbrali vsi, smo preverili, kam točno gremo. Cilj je bil sv. Ana na Mali gori nad Ribnico. Prvi je vozil Tonač, ostali so mu sledili. Najprej nas je pot vodila po dolini Dobrepolje. V zaselku Rapjevo smo zavili na makadamsko gozdno cesto. Celotna kolona avtomobilov se je počasi vzpenjala skozi gozd. Po dobre pol ure vožnje smo se ustavili ob odcepu za pešpot, kjer smo se preobuli, se slikali, vzeli palice in nahrbtnike.

Odpravili smo se po pešpoti, ki je bila na več delih razmeroma strma. Dodatne težave nam je delalo suho listje, pod katerimi je bilo skrito precej veliko kamenje. Nekaterim je nagajala Pupa, ki se je nevede motala ob naših nogah. Pot ni bila dolga, a bila je zahtevna, saj so slabše stabilni člani potrebovali dodatno oporo, ki so jo nudili gorski reševalci.

Po slabi uri hoje smo dosegli cilj – cerkev sv. Ane. Pred cerkvijo smo se ustavili in se večkrat slikali, se odpočili in občudovali razgled na Ribniško polje in na Veliko goro. Žal ni bilo sonca, a kljub temu je bilo razmeroma toplo.

Le nekaj metrov pod cerkvijo je skrita Planinska koča pri sv. Ani na Mali gori. Tu nam je prijazni oskrbnik skuhal in postregel čaj in kavo. Pomalicali smo, poklepetali in se pohecali. Tudi tu ni šlo brez fotografiranja. A kmalu je bil skrajni čas za odhod nazaj do avtomobilov.

Ker smo vedeli, kakšna pot nas čaka, smo se previdno in počasi odpravili nazaj. Pot navzdol je vedno zahtevnejša. Nekaj zato, ker smo utrujeni, predvsem pa zato, ker imajo naše noge daljšo pot in s tem več možnosti za zvrnitev v gležnju. A uspeli smo – brez poškodb smo prišli na izhodiščno točko. Za našo varno hojo veliko pomagajo dobri visoki čevlji, ki nam nudijo oporo tudi v gležnju.

Ko smo se zopet zbrali pri avtomobilih, smo se dogovorili za morebitni naslednji izziv (Ljubelj iz avstrijske strani). Ponovno se zahvaljujemo Tonaču za izvedeno idejo, predhodni pregled poti (tokrat z Ljudmilo in Markom) ter vodstvo. Hvala Ljudmili, Tonaču, Janiju in Romanu, ki so tudi tokrat varovali najbolj nestabilne člane. Hvala članom GRZS enota Ljubljana in članom Kluba CVB Ljubljana za prijetno preživet dan. In Juliji ter Igorju za ovekovečenje nekaterih trenutkov.

Besedilo so napisali naši člani in ni lektorirano.