Anton Donko

Možganska kap pri 63 letih

Življenje teče naprej.

Začel bom z besedami enega od zdravnikov, ki sem ga srečal v času zdravljenja po preboleli možganski kapi ali bolj natančno anevrizmi, ki mi je prizadejala, kar nekaj posledic ali bolje težav s katerimi se v manjšem obsegu borim še danes. »Redki so po 60 letu starosti, da nimajo kakšnih težav…« in ko pomislim na to, je do te starosti in še nekaj čez, življenje teklo brez res težav.

Otroštvo, šolanje, služba, družina, upokojitev in potem prostovoljska pomoč tistim, ki so te potrebni, vse do začetek veselega decembra 2015. Bil je čas za odhod na nočni počitek, ko me desna noga in potem še roka »nista več ubogali«. Začutil sem rahlo slabost in rekel sem ženi; »k zdravniku bova morala«. »Ne, je rekla odločno, rešilca bova poklicala« in potem sem slišal njen še bolj odločen glas »prosim pošljite rešilca, mislim, da je moža možganska kap…, ima tipične znake GROM – a«, in potem je vse potekalo z astronomsko brzino, saj sta reševalca, še prej kot sem bil pripravljen za odhod, stala ob meni in me pripravila za prevoz.

Potem se še spomnim samo obrazov v belem, v ambulanti Nevrološke klinike, nakar sem za nekaj dni »utihnil« v globokem spancu in se boril za preživetje.

Po nekaj dneh, ko sem se zbudil, sem čutil splošno oslabelost in nemoč pa tudi zaležanost. Koncentracija je bila slaba, o vstajanju iz bolniške postelje ni bilo niti razmišljanja, saj sem čutil rahlo vrtoglavico in moteno ravnotežje. To pa je pravzaprav bil začetek mojega zdaj že 6 let trajajočega zelo uspešnega, vendar vztrajnega in napornega boja, za ponovno ozdravitev. Zavedal sem se, čeprav utrujen in izčrpan, pa na srečo brez nekih kognitivnih motenj, da se bo spet potrebno postaviti na noge in s časom povrniti v staje pred kapjo. Vse skupaj se je začelo že s terapevti na Nevrološki kliniki in se nadaljevalo na URI »SOČA« in potem v domačem okolju ob pomoči izkušenega terapevta in pozneje še športnega terapevta.

Toda vse to, nebi bilo dovolj, če nebi bilo moje osebne prizadevnosti za vadbo in to v obsegu, ki ga je telo dovoljevalo. S tako vadbo sem začel že na »SOČI«, saj sem imel take sostanovalce, ki jim je bilo to pogodu in smo se tako medsebojno vzpodbujali. Po prihodu v domače okolje, bilo je na začetku pomladi, sem s tem nadaljeval, sestavil sem osebni načrt vadbe, ki sem ga smiselno uskladil z nujno potrebnimi terapijami tako, da so aktivnosti trajale preko celega dne. Glede na prizadetost noge, ki se je morala ponovno naučiti usklajene hoje, sem le-to prakticiral dvakrat na dan, sobno kolo pa enkrat. Med tem sem, zaradi prav tako hudo prizadete roke, opravljal razna hišna in gospodinjska opravila ter vrtna dela, seveda, ko je telo to že zmoglo. Po dveh letih sem se že poskusil z hojo na manj zahtevne hribe, začel z bazenskim in morskim plavanjem z uporabo zaščitnega jopiča in enkrat tedensko s hojo na večje razdalje.

Tega se v celoti držim še danes in tudi v naprej bo tako. Moje telo je sedaj, veliko bolj zmogljivo kot pred leti, zato si lahko privoščim razne izzive, za katere nisem mislil , da bodo še kdaj sploh možni. Trdno upam, da bo tako tudi v bodoče.

Samo vztrajnost je potrebna in potem res ŽIVLJENJE TEČE NAPREJ – pa še lepo je in ga le uživajmo.

Zgodbe so zapisali naši člani in niso lektorirane.
Če vas zanima, kaj skupaj delamo člani Kluba CVB Ljubljana, si lahko več preberete TUKAJ.