Tadeja
Dolgujem še opis svoje situacije, ki na trenutke zgleda zelo brezizhodna.
Opis je daljši, se opravičujem. Mnogo tega sem že preživel…
Star sem 45 let, celo življenje pretežak, predebel. Do konca srednje šole 5x polomljen, v gipsu. 4x šivan. Vse roke in noge, tudi čelo. Neroda. Na koncu 8. razreda dobil vnetje oči in ostal skoraj slep na desno oko. Za vedno. Zaključek osnovne šole, valeto in končni izlet, ter še pol počitnic sem prebil v bolnici. No, prej omenjene srednje šole nisem dokončal in sem šel delat v tovarno.
Odhod v vojsko. JLA 1986. Težave z njihovo obveščevalno službo državne varnosti -Slovenci- zaslišanja, zapor, maltretiranje……3 mesece se je tresla gora, rodil se je miš. Razen psihičnih travm še kakšno leto, zaradi vohunske komunistične vojaške doktrine, ni bilo posledic.
Pri 22 letih sem imel na poti v službo težak karambol; zdrobljena leva pogačica, 2 cm krajša noga, kompliciran zlom kolka. Po 8 mesecih bolnice, operacij, toplic, rehabilitacij, od tega 6 mesecev hoje z berglami, sem prišel nazaj na delo. Neverjetno-vsi zglobi pogojno gibljivi, brez hudo opaznega šepanja in če ne bi bilo skoraj pol metra brazgotin in revmatičnih bolečin ob slabem vremenu, bi skoraj pozabil, kaj se mi je zgodilo. Le tesnoba v prsih je ostala še zelo dolgo. Hudo mučno in hudo dolgo.
Zamenjal sem službo, postal zastopnik makedonske firme v Sloveniji.
Zaljubil sem se. Poročil sem se s sodelavko iz prejšnje službe. Naročila sva prvega otroka.
Neredne dobave iz Makedonije, nepravilne pošiljke, slaba disciplina plačil mojih makedonskih delodajalcev in skorajšnji pričakovan razpad Jugoslavije so me prisilile v menjavo službe.
Poiskal me je privatnik, na začetku z velikimi obljubami, z velikimi apetiti in slabim posluhom za zaposlene. Vse to me je po 4 letih pahnilo na rob živčnega zloma. Dal sem odpoved. To so zahtevali od mene moji domači! Ultimat! Vseeno sva se s privatnikom zmenila, da bom zanj delal preko svojega podjetja. Po pol leta res kakovostnega poslovnega sodelovanja z njim, nas je presenetil novica, da je mojega očeta zadela možganska kap. Živeli smo skupaj, v družinski hiši. Bil pa je na službeni poti v Mariboru in tam so ga potem tudi zdravili. Družinska panika. Delal sem svoj posel, prevzel še očetovega, da se ne bi vse sesulo. Po 14 dnevih sem imel stvari pod nadzorom, vse mi je šlo, očetu je bilo bolje. Dogovorili smo se, da ga premestimo v Ljubljano. Dan pred premestitvijo, 1. maja 1996, sem se zbudil ob 5 h zjutraj, popolnoma paraliziran po celi levi strani.