To je drugo pismo, ki sem ga pisal svoji “muzi”, neznanki, mlajši ženski, ki sem jo poslušal na enem izmed “motivacijskih” predavanj, ki sem se jih udeleževal, da bi pozabil na vsakodnevne težave in morda našel smisel in moč za nadaljevat.
Hope dies last.
Zakaj drugo pismo? Ker sem jo v prvem pismu, ki sem ji ga pisal po njenem olepšanem predavanju “mrežnega marketinga”, polnem pravljic in obljub, bil sem pa , retorično, kar grob, neprijazen, nekako napadel. Češ, vi zdravi, nimate pojma, kako je nam invalidom hudo in težko.
Motivatorka, kot sem jo, kar zaničljivo imenoval, si je po mojem “J’Accuse” prvem pismu vzela čas in mi odgovorila na polnih treh straneh. Ne copy-paste tekst, temveč oseben poglobljen pogled na moje stanje, težave in na moje vrline, zmožnosti, na upanje z zavedanjem, da “starega” Janita ni več!
Novi Jani bo pisal prihodnost, je rekla.
Postala je moja virtualna, nekoliko mistificirana zvezda vodnica, moja rešiteljica. Spoštujem jo.
Ni še imela 30 let, mamica dvem punčkam in med postopkom ločitve.
Tadeja
Dolgujem še opis svoje situacije, ki na trenutke zgleda zelo brezizhodna.
Opis je daljši, se opravičujem. Mnogo tega sem že preživel…
Star sem 45 let, celo življenje pretežak, predebel. Do konca srednje šole 5x polomljen, v gipsu. 4x šivan. Vse roke in noge, tudi čelo. Neroda. Na koncu 8. razreda dobil vnetje oči in ostal skoraj slep na desno oko. Za vedno. Zaključek osnovne šole, valeto in končni izlet, ter še pol počitnic sem prebil v bolnici. No, prej omenjene srednje šole nisem dokončal in sem šel delat v tovarno.
Odhod v vojsko. JLA 1986. Težave z njihovo obveščevalno službo državne varnosti -Slovenci- zaslišanja, zapor, maltretiranje……3 mesece se je tresla gora, rodil se je miš. Razen psihičnih travm še kakšno leto, zaradi vohunske komunistične vojaške doktrine, ni bilo posledic.
Pri 22 letih sem imel na poti v službo težak karambol; zdrobljena leva pogačica, 2 cm krajša noga, kompliciran zlom kolka. Po 8 mesecih bolnice, operacij, toplic, rehabilitacij, od tega 6 mesecev hoje z berglami, sem prišel nazaj na delo. Neverjetno-vsi zglobi pogojno gibljivi, brez hudo opaznega šepanja in če ne bi bilo skoraj pol metra brazgotin in revmatičnih bolečin ob slabem vremenu, bi skoraj pozabil, kaj se mi je zgodilo. Le tesnoba v prsih je ostala še zelo dolgo. Hudo mučno in hudo dolgo.
Zamenjal sem službo, postal zastopnik makedonske firme v Sloveniji.
Zaljubil sem se. Poročil sem se s sodelavko iz prejšnje službe. Naročila sva prvega otroka.
Neredne dobave iz Makedonije, nepravilne pošiljke, slaba disciplina plačil mojih makedonskih delodajalcev in skorajšnji pričakovan razpad Jugoslavije so me prisilile v menjavo službe.
Poiskal me je privatnik, na začetku z velikimi obljubami, z velikimi apetiti in slabim posluhom za zaposlene. Vse to me je po 4 letih pahnilo na rob živčnega zloma. Dal sem odpoved. To so zahtevali od mene moji domači! Ultimat! Vseeno sva se s privatnikom zmenila, da bom zanj delal preko svojega podjetja. Po pol leta res kakovostnega poslovnega sodelovanja z njim, nas je presenetil novica, da je mojega očeta zadela možganska kap. Živeli smo skupaj, v družinski hiši. Bil pa je na službeni poti v Mariboru in tam so ga potem tudi zdravili. Družinska panika. Delal sem svoj posel, prevzel še očetovega, da se ne bi vse sesulo. Po 14 dnevih sem imel stvari pod nadzorom, vse mi je šlo, očetu je bilo bolje. Dogovorili smo se, da ga premestimo v Ljubljano. Dan pred premestitvijo, 1. maja 1996, sem se zbudil ob 5 h zjutraj, popolnoma paraliziran po celi levi strani.
Čez 2 dni so ga vseeno pripeljali v Ljubljano in položili v posteljo poleg moje. Neverjetno! Oče in sin zaradi iste bolezni v isti sobi. Hkrati. Mislil sem, da se bo materi in moji ženi zmešalo! Po 17 dneh sva oba odšla domov, čez 5 dni je očeta zadelo še enkrat. Ni zmogel. Pokopali smo ga, na pogrebu sem šel peš za žaro, na obeh straneh so me podpirali. Leve strani telesa; obraz, roka, noga, trup, še vedno nisem čutil in ne obvladoval.
Odšel sem v Sočo, center za rehabilitacijo. Dva meseca terapij, upanja, truda, bolečin, travm, depresije in na koncu spoznanje, da ne bom nikoli več tak, kot sem bil. Ostal sem precej prizadet in bil sem na zavodu za zaposlovanje, kjer se je status in nadomestilo izteklo naslednji mesec. Ostal sem brez prihodkov, zavarovanje sem si uredil preko žene. Postal sem vzdrževan družinski član brez prihodkov. Nesposoben skrbeti za gospodinjska opravila. Dobil sem psa in postal sem tipičen invalidski upokojenec.
Nisem dolgo zdržal doma. Najel sem trafiko na strelišču v Ljubljani in se prisilil, da sem šel tja vsak dan in treniral ročne spretnosti, zviševal kondicijsko pripravljenost in uril možganske krivine. Po pol leta me je na delu “zasačila” komisija iz Soče. Videli so, da se trudim, pa da ni uspeha. Poslali so me na presojo delazmožnosti. Gladko sem “padel”! Ne ročne spretnosti in ne umske sposobnosti po njihovem testiranju niso zadoščale, da bi lahko služil in skrbel zase. Začeli so s postopkom invalidske upokojitve.
To je trajalo. Dnevi, meseci. Odkrito-pričakoval nisem nič. Imel sem 11 let delovne dobe, od tega nekaj delavske plače, nato nekaj makedonskega drobiža in na koncu knjižno minimalno plačo pri privatniku, ki je razliko do spodobnih prejemkov dajal v stroških, dnevnicah, študentskih napotnicah….
V jeseni to leto so me upokojili. 48.000 tolarjev (240€) pokojnine! Ni bilo ne za živet in ne za crknit! Morda od histeričnega krohota!
Po 10 letih me je v prijetni družbi v vinoteki na GR doletelo: možganska krvavitev!
Šel sem po tej poti. Videl sem rajski vrt na koncu, slišal sem rajske ptice, čutil sem moč sončne svetlobe….takrat, takrat ….zaslišal sem klice svojih otrok in žene iz globine teme v tunelu! Odločil sem se za življenje. Obrnil sem se in odšel nazaj v temo. V življenje. Takrat sem se verjetno prebudil.
Nikogar nisem poznal, bil sem 15 let v preteklosti, vsa imena, datumi, rojstni dnevi, PIN kode, gesla…..vse je šlo! Prazno! Bil sem skoraj popolnoma slep! Po dveh mesecih so me odpustili, presenečeni, da sem sploh živ, kaj šele, da sem šel sam domov, brez bergel in pomoči drugih!
Med tem so mi prekinili pogodbo v firmi in me zamenjali. Nisem se imel kam vrnit. Ostal sem doma s svojimi zmešanimi mislimi in 280€ apanaže.
Katastrofa!
Bivši direktor me je po dveh mesecih povabil, da sem v neki tretji firmi, ki jo je on vodil takrat, uredil sistem nabave in nabavil ter vpeljal sem tudi nov, uporaben informacijski sistem. Delal sem za malico, za drobiž. Pa je v obdobju recesije prišlo do optimizacije, premikov in sem spet ostal doma. Čez 4 mesece sem bil povabljen, da za mojo bivšo firmo vzpostavim lokal z dostavo hrane na dom. Naročeno – narejeno! Pripravil, vpeljal – stvar odlično deluje, potem sem pa ostal na ” ne rabimo te”. Saj se bo kaj našlo, ampak zdaj….Da ne poudarjam, plačila za opravljeno niso bila ne redna in ne bogata, zdaj pa že tri mesece ni nič. Zdaj spet živim z 280€.
In, Tadeja, takrat sem vam pisal.
Prebral vaše napotke, spomnil sem se na vsa brezna, ki sem jih “fasal” in na vse vrhove, ki sem jih osvojil.
Dolgoročno začrtani. S podporo družine in dobronamernih ljudi.
In, res, dvignil sem nos, gledam daleč naprej. Grem naprej. Še ne vem kam! Le vsake toliko sam sebe slišim, opazim, ko težko vdihnem. Pa….svetlobe na koncu tunela tudi še ni. Pa nisem prepričan ali je to dobro ali ne.
Hvala Tadeja.
Zgodbe so zapisali naši člani in niso lektorirane.
Če vas zanima, kaj skupaj delamo člani Kluba CVB Ljubljana, si lahko več preberete TUKAJ.
