Jernej Sluga - Nejc

Možganska kap pri 39 letih

19. januarja 1998, me je v starosti 39 let zadela huda možganska kap. Bolezen je prišla povsem nepričakovano, brez vsakih opozorilnih znakov.

Tudi po številnih preiskavah zdravniki niso uspeli odgovoriti na moj »Zakaj?«. Na vprašanja o dejavnikih – morebitnih povzročiteljih kapi, sem odgovarjal negativno. Nikoli nisem imel težav z visokim krvnim pritiskom, telesno težo sem imel idealno, kadil nisem zares, s športom sem se veliko ukvarjal… Odkar sem postal oče treh otrok, sem se celo navadil na sprehode v naravi. Omenjenega 19. januarja se je moje življenje povsem spremenilo. Prve tedne so zdravniki zgolj zmajevali z glavami, mojo družino so skušali pripraviti na hude posledice bolezni. Sam pravzaprav sploh nisem razumel, kaj se dogaja z mano. Nenehno me je bolela glava, veliko sem spal, bil sem slaboten. Prepričan sem bil, da bo, ko bodo glavoboli in oslabelost minili, spet vse po starem. O možganski kapi, bolezni, ki se tiče starejših in predvsem »drugih« ljudi, nisem vedel ničesar.

Po končanem zdravljenju v ljubljanskem Kliničnem centru so me prepeljali na Inštitut za rehabilitacijo invalidov. Po številnih fizioterapijah, delovnih terapijah in logopedskih obravnavah sem bil že jeseni, istega leta, sposoben samostojno živeti. V želji, da bi bilo čimprej vse po starem, sem veliko hodil po mestu in okoliških sprehajalnih poteh. Hoja pa ni bila moj cilj, hotel sem še veliko več…

Bolezen je posegla v moje življenje na poti navzgor. Ustvaril sem si družino, našel sem službo, ki je izpolnjevala vsa moja pričakovanja. Bil sem uspešen, delo me je veselilo, tudi finančne težave, s katerimi se soočajo mlade družine, so zbledele.
Včasih sem bil športnik, že v zgodnjem otroštvu sem treniral hokej, tudi v zrelih letih sem nadaljeval s kariero med veterani.
Kljub temu, da sem v službi preživel dobršen del dneva, sem rad poiskal še kakšno urico, dve za rekreacijo. Še vedno sem igral hokej, tudi tenis me je privlačil, smučanje je bilo že od nekdaj moj najljubši šport, v zadnjem času pa smo z družino tudi veliko kolesarili. Tudi svoje otroke sem spodbujal, da so svoj prosti čas izkoristili koristno, šport se mi je poleg znanja in izobrazbe zdel najpomembnejši.

Po bolezni sem se začel soočati z neprijetno realnostjo:
»Kaj pa, če le ne bo vse tako, kot je bilo v prejšnjem življenju?«.

Dolgi sprehodi in številna vsakodnevna opravila, ki jih je žena z veseljem spet prevalila name, so mi pomagali premagovati neprijetne misli. Ni mi bilo dolgčas, dnevi so hitro minevali, kljub vsemu pa sem čutil nekakšno praznino. Želel sem si nazaj vsaj en košček svojega pravega življenja in že zgodaj se mi je utrnila misel na kolo.

Več o meni si lahko pogledate na moji SPLETNI STRANI.

Zgodbe so zapisali naši člani in niso lektorirane.
Če vas zanima, kaj skupaj delamo člani Kluba CVB Ljubljana, si lahko več preberete TUKAJ.