Jože Remic

Možganska kap pri 59 letih

Moje ime je Jože. Ker imam težave s koncentracijo sam pišem težko, zato je ta prispevek spisala moja žena tako, kot to ona vidi danes, po toliko letih.

Vsa leta svojega življenja sem bil izjemno aktiven, kolesar, smučar, pohodnik, rad sem imel naravo, morje, zelo rad sem tudi plesal. Za družino bi naredil vse. Moja največja sreča je žena, hčeri in štirje vnuki.

Vse se je spremenilo pri mojih dobrih 59 letih. Možganska kap!

Ena sekunda in življenje se postavi na glavo. Od tistega trenutka in več kot osem mesecev življenja sem preživel v komi, potem sem se počasi pričel prebujati. Žena in hčerki so mi ves čas stali ob strani, vsak dan sproti so me spodbujali, pripovedovali utrinke iz domačega okolja. V bolniški sobi mi je poleg njih družbo delala televizija in radio z nežno, mojo najljubšo dalmatinsko glasbo. Žena me je v bolnišnici negovala, božala, se me dotikala, pripovedovala, brala … . Skoraj leto dni je vsak dan posebej obeležila in pisala dnevnik. V njem je izraženo veliko žalosti, obupa, vprašanj, že naslednji dan utrinek upanja, pa zopet solze in ubup, hkrati pa močna volja, borbenost, vztrajnost, predvsem pa ljubezen, kar je na koncu pripomoglo k mojemu preživetju.

Zdravniki so žal že po 2 mesecih obupali, moji domači niso! Borili so se, takrat je bilo videti kot boj »z mlini na veter«. Bolnišnična agonija se je vlekla 13 mesecev. Toliko dni preživetih na aparatih, cevkah, umetno hranjen, borba z vnetji, temperaturo 39st. in več, bacili, MRSO, preležaninami, ki so bile globoke luknje na treh mestih (obe stegni in trtica). Ob vseh prizadevanjih mojih domačih, skrbni negi, dnevni borbi za moje življenje se me je dobesedno usmilil plastični kirurg in s presaditvijo tkiva onemogočil delovanje bacilov ter posledično vnetij. Bil je velik doktor, velik človek! Tako sem se počasi začel zavedati, komunicirati z očmi, rahlo sem stisnil levo roko temperatura je padla. To so bili prvi moji odzivi in hkrati znaki za moje domače, da se jih zavedam ob sebi. 13 mesecev mojega življenja je šlo mimo mene, ne spomnim in ne zavedam se jih.

Po tem je sledila rehabilitacija na Soči. Tri mesece so z mano požrtvovalno delali fizioterapevti, logopedinja, psihiatrinja in negovalke.
Po 16 mesecih skupne hospitalizacije sem se končno vrnil domov v težkem, ležečem stanju in na invalidskem vozičku.

Težko imam prizadeto desno stran telesa ter zmanjšane kognitivne sposobnosti, predvsem koncentracijo, sposobnost načrtovanja, včasih tudi presoje… . Ne morem govoriti.

Zavedal sem se samega sebe, se veselil življenja, a hkrati brez moči, da bi si sam na kakršen koli način lahko pomagal.

Že takoj prvi dan po odpustu iz bolnišnice me je žena odpeljala na prvo privatno uro rehabilitacije – nevro fizioterapija, kjer so me pregledali in me opogumili z besedami: Nekega dne boš shodil!

Danes, po skoraj 8 letih fizioterapij (3x tedensko), moje vztrajnosti in družinske požrtvovalnosti sem dejansko shodil. Pot je bila težka, mučna, vztrajna, toda z nešteto število fizioterapevtskih ur, danes po stanovanju lahko naredim nekaj korakov brez opore, za krajše razdalje uporabljam hoduljo. Za daljše sprehode skupaj z ženo pa si pomagam s trikolesom ali električnim skuterjem. Rad rešujem križanke in po računalniku prebiram novice, po televiziji najraje spremljam oddaje o naravi, živalih in zgodovinske prispevke. Ker govoriti žal ne morem, si za sporazumevanje pomagam s tablico oziroma črkami. Priklic besed mi včasih še vedno ponagaja, zato težko tvorim stavke, vendar to ni ovira. Žena že vnaprej ve, kaj želim povedati, saj me po toliko skupnih letih pozna in večino mojih želja prebere že iz same mimike obraza ali začetne črke, ki jo želim ubesediti.

Samostojnega življenja žal ne bom zmogel nikoli več.

Življenje je res težko, a kljub vsemu neprecenljivo in lepo. Veselim se vsakega dne posebej.

Z ženo, hčerami in vnuki smo vsakdanjik prilagodili na način, da lahko v danih razmerah, »ujamemo« čim več lepih trenutkov. Veliko časa z ženo preživiva na morju, pogosto so z nama tudi vnuki, druživa se z najinimi najbližjimi in s prijatelji, ki so nama obema v najtežjih časih priskočili na pomoč, kar počnejo še dan danes. Prave prijatelje spoznaš v nesreči!

Zgodbe so zapisali naši člani in niso lektorirane.
Če vas zanima, kaj skupaj delamo člani Kluba CVB Ljubljana, si lahko več preberete TUKAJ.