Julia Milakova

Možganska kap pri 36 letih

Sem Julia Milakova. Prihajam iz Rusije. Rojena 4. julija 1979 v Sankt Peterburgu. Imam družino.

Tudi moj mož je Rus, skupaj sva od 20 leta. Moj mož je podjetnik, po poklicu je ekonomist. Imam visokošolsko izobrazbo, študirala sem na zgodovinski fakulteti. V Rusiji sem delala samo 9 let, pomagala sem mami v računovodskem podjetju.Imava dva otroka, sina Alexandra in hčer Yano. Sin je zdrav, hči pa ima težave zaradi organske poškodbe možganov. Mislimo, da je do tega prišlo po cepljenju, še v Rusiji, ko je bila stara 6 mesecev. Hodi v šolo Janeza Levca v Jaršah.

V Rusiji smo imeli svojo hišo in veliko prijateljev. Moj oče in starejša sestra ter nečak še živijo v Rusiji, mama pa je umrla pred dvema letoma.

V Slovenijo smo se preselili 1. aprila 2015, iz mesta Jekaterinburg (v Uralu). Mož je šel v Slovenijo z našim avtom, pot je trajala 5 dni. Otroci in jaz pa smo šli z letalom, prestopili smo v Helsinkih.

Po prihodu v Slovenijo smo na začetku leto in pol živeli v Sostrem. Zdaj pa v Grosupljem najemamo hišo. Želimo si živeti v Ljubljani, tako bi bilo bolj udobno.

Pol leta po prihodu v Slovenijo me je zadela kap. Vzrok je bila tromboza. Osem dni sem bila v komi.

Mož je bil z otroki, vsak dan pa je prihajal na obisk v bolnico. V bolnici sem bila tri mesece. Po tem sem šla takoj v Sočo na rehabilitacijo za dva meseca in pol. Po rehabilitaciji v Soči sem bila celo leto doma z družino. Družina je seveda v veliko podporo in pomoč!

Dve leti po kapi sem šla v Rusijo na zdravniško komisijo in dobila invalidsko penzijo.

Slovenščino sem začela razumeti v bolnici, po kapi. Ves čas sem poslušala jezik in uporabljala google prevajalnik. Naša jezika sta si podobna.

V prostem času berem knjige o psihologiji in delam vaje za telo. Celo življenje treniram, ampak zdaj je to še bolj pomembno! Aktivna sem cel dan. Veliko hodim. Lahko pospravim hišo, kuham, igram se z otroki. Prej sem zelo rada vozila avto, imam 16 let izkušenj. Ampak po kapi še ne vozim. Zanima me, zakaj po kapi ne maram poslušanja glasbe. Tudi okus se mi je spremenil: zelo imam rada krompir in dateljne.

Zakaj smo tukaj? Slovenija je zelo lepa država, ljudje so prijazni. Imate morje in gore. Tukaj je tudi čisto in varno, imate zakon in red. To je primerno za otroke. Slovenija meji na Avstrijo, Italijo, Madžarsko in Hrvaško. To je dobro za potovanja.

Vesela sem da sem se pridružila klubu bolnikov s CVB. Tu sem dobila podporo in družbo.

Hvala Jerneju, da si mi povedal za vaš klub in me povabil zraven.

Pozdravljeni! Kdo bi si mislil, da je vojna možna v našem sodobnem svetu. Žal živimo v času, ko je vojna med Rusijo in Ukrajino. To je res groza!
Lahko pa vam zagotovim, da noben navaden Rus ne podpira vojne!
Želim si, da se ta nočna mora čim prej konča in vse popravi se!
Ta težka situacija je močno prizadela navadne ljudi: začela se je kriza, denarja je manj ali pa dostopa sploh ni. Tako da ima moja družina težko finančno stanje.

Iz Rusije prejemam invalidsko pokojnino na kartico Visa, vendar je bil zaradi sankcij ta plačilni sistem za Ruse blokiran in ne morem uporabljati denarja (plačilo za nakupe s kartico, dviganje denarja na bankomatu)
Ampak hvala klubu CVB Ljubljana. Člani kluba, zahvaljujem se vam, da ste zame zbrali denarno pomoč v višini 300€!
Najlepša hvala vam iz srca!
Res si pomagali določeni osebi! Pomagali ste meni in moji družini!

Že 7 let z družino živimo v Sloveniji in ta čudovita dežela s prijaznimi ljudmi je postala naš dom. Pa članica uba sem že 3 leti.
Skupaj smo močnejši!
Hvala lepa vam za razumevanje, podporo in pomoč!
S spoštovanjem, Julija Milakova

Zgodbe so zapisali naši člani in niso lektorirane.
Če vas zanima, kaj skupaj delamo člani Kluba CVB Ljubljana, si lahko več preberete TUKAJ.