Ksenija Demić

Možganska kap pri 49 letih

Zdravo!

Moje ime je Ksenija. Sem bolnica po možganski kapi in sem invalidsko upokojena. Sem članica CVB Kluba Ljubljana, kjer se z veseljem udeležujem klubskih aktivnosti,najraje pohodov in plavanja.

Poleti 2009 sem preživela možgansko kap,stara sem bila 49 let. Po 3-h tednih v bolnici sem odšla domov že sposobna skrbeti zase v smislu osebne higiene in lahko sem celo naredila nekaj korakov sama.

Možganska kap mi ni pustila vidnih posledic (kot so pareza,gibanje, govor). So pa posledice možganske kapi precejšnja neobčutljivost desne strani telesa ali pa so zaznave napačne: npr.če zapiha mrzel veter, jaz ne čutim hladu na koži, ampak me boli; držim lahko zelo vroče predmete,ker ne čutim vročine oz.me zaboli, preden pride do opeklin; nekaj mesecev po kapi sem imela hud granolom v ustih, a ker nisem nič čutila, sem prepozno odkrila in sem morala zobe izruvati. Prizadeto je ravnotežje, celo hodim malo cik-cak, a se to ne opazi. Huje je, ko sem utrujena (kar sem hitro). Ko sem utrujena,tudi vlečem levo nogo za sabo.

Pogosto moram počivati, spati.
Na začetku sem prespala cele dneve – kar je edino dobro, ker se možgani regenerirajo samo v spanju.

Danes imam dovolj popoldne za 20min zadremat, pa še to ne vsak dan. Odkar sem pred 2 leti sodelovala pri telovadbi, ki zmanjšuje utrujenost, pa popoldne skoraj ne spim več.

Kar se govora tiče, jaz nimam afazije, govorim normalno, imam pa drugačen (zelo redek) problem: da govorim preveč. Govorjenje me utruja, ko sem utrujena, še več govorim in se ne morem ustavit..začaran krog – zelo moteče zame in za okolico.
Dopoldne lahko normalno funkcioniram, popoldne in zvečer pa ne več-ne morem se zbrat, pozornost mi pade, kakih stvari kar ne razumem, delam napake, ki se jih sploh ne zavedam. Dostikrat jih opazim šele drugi dan dopoldne. Tako da kakih finančnih zadev niti slučajno ne smem urejat zvečer! Če pa imam napovedano kako aktivnost, naročene termine ali obiske popoldne, pa poskrbim, da dopoldne oz. čez dan več počivam.

Ne smem vozit avta, ne kolesa, zelo slabo prenašam vožnjo z avtobusom. Tako sem mobilna predvsem peš in odvisna od prevoza drugih.

Z leti sem se naučila živeti s temi omejitvami, se prilagodila in, kjer je bilo možno, poiskala drugačne načine bivanja.

Okrevanje po možganski kapi je bilo dolgotrajno in naporno in v bistvu se nikoli ne konča. Vedno je prostor za izboljšanje! Prvo leto je bilo meni v bistvu »najlažje«, ker sem se osredotočila »samo« na telesno okrevanje. Kasneje pa je bilo meni mnogo mnogo težje psihološko okrevanje, ki je vplivalo tudi na fizično okrevanje. Kaj mislim s tem?

Pri telesnem okrevanju so stvari jasne:narediti je potrebno to in to, da se pozdravi/sanira to in to. Tukaj glavni delež okrevanja nosi medicina s svojimi postopki, od mene pa je odvisno, koliko tega bom izkoristila. Res je, veliko moraš delat sam, sploh potem, ko si doma, vztrajat in delat, delat in vztrajat, čeprav boli in je neprijetno in včasih se sploh ne vidi napredka. A če vztrajaš, napredek je! In jasno mi je bilo, da se ta skrb zase, za svoje telo, nikoli ne konča. In to je čisto uredu, saj moramo skrbeti zase, tudi ko smo zdravi. Pri psihološki rehabilitaciji je pa vse odvisno od tebe. Saj lahko dobiš pomoč, a jo moraš biti pripravljen sprejeti.

No, ko sem po prvem letu rehabilitacije dosegla že velik napredek v zdravljenju posledic možgansk kapi,sem s lahko bolj posvetila svojim čustvom in občutkom. Kajti če tega nisi pripravljen narest, se lahko tudi telesna rehabilitacija upočasni ali celo ustavi.

Bolniki po možganski kapi smo bolj jezljivi in bolj občutljivi kot pred kapjo, sploh v medosebnih odnosih. Vsi so mi šli na živce, občutek sem imela, da me ne slišijo,ko hočem kej povedat, da hočejo od mene,da sem taka kot prej,jaz pa vem, da je to nemogoče….(zagotovo so mi vsi želeli samo najboljše,ampak tako sem se počutila). Razjezila sem se za vsako malenkost (prej sem bila zelo redko res jezna),čeprav sem razumela, da me res nimajo namena jezit. Eno leto sem potrebovala, da sem zmogla toliko moči, da ko me je kdo s svojimi izjavami nenamerno razjezil, sem šla stran (ker tisti človek res ni bil nič kriv).

Tudi svojci in prijatelji so bili v popolnoma novi situaciji in velikokrat niso vedeli, kaj naj sploh rečejo. Zelo zelo mi je šlo na živce, sploh s strani znancev, če so mi rekli: »saj bo šlo..« ali pa »Saj bo vse v redu…« ali pa »saj jaz tudi že pozabljam…« Grrrrr! Ampak v naši družbi smo tako naučeni. Mislimo, da če bomo to rekli, da je to vzpodbuda. No, meni ni bila! Ko da ne priznavajo, da sem preživela nekaj hudega in da zdaj samo blefiram – tako sem se takrat počutila.

Jaz in moji najbližji smo se vsi zelo trudili in se pogovarjali. Pa bi se morali še veliko več! Meni je bilo včasih grozno,sem se počutila ko »tempirana bomba« in sem kar izbruhnila. A jaz sem lahko vsaj govorila. In šla tudi hodit, da se je telo umirilo. Kako hudo mora biti tistim, ki ne morejo hodit in ne govorit!

Trnova pot je bila pogledati vase, sprejet spremenjenega sebe in gradit drugačne/nove medosebne odnose. Dobra stran tega pa je bila, da sem dobila edinstveno priložnost v življenju, da sem se lahko odločila, kakšna hočem biti in česa pri sebi nočem. No ja, to traja še danes.

Danes sem večinoma zadovoljna s svojim življenjem, naučila sem se živeti z omejitvami.

Nase, na družino, na življenje gledam s pozitivne plati in se trudim za pozitivne spremembe, saj je karkoli drugega zame čist brez veze. Imam vnukinje, za katere želim biti fit in vitalna babica, torej delam na tem: skrbim za zdravje, gibanje, raznolike dejavnosti (z vrtom vred)….Maja 2021 sem npr. prehodila v enem kosu Jakobovo pot-Primorsko vejo.

Skušam se držat tistega:

» Bog, daj mi moč, da sprejmem tisto, česar ne morem spremeniti,
daj mi pogum, da spremenim tisto, kar lahko spremenim,
in daj mi modrost, da razlikujem to dvoje!«
S. F. Asiški

To je delček moje zgodbe. Ene od mnogih. Vsak bolnik po možganski kapi ima svojo zgodbo in vsaka je pomembna, posebna in edinstvena! In vsak od nas je avtor, kreator svoje zgodbe. Kreirajte čudovite zgodbe še naprej!

V Ljubljani, 9.2.2022

Ksenija

Zgodbe so zapisali naši člani in niso lektorirane.
Če vas zanima, kaj skupaj delamo člani Kluba CVB Ljubljana, si lahko več preberete TUKAJ.