28. oktober 2022

Na Ljubelj z avstrijske strani

LARA SLIVNIK

Letošnji oktober je res nenavadno sončen in topel. V kotlinah se je ponekod zadrževala megla do poldneva, zato smo pobegnili iz nižjih v višje kraje. Le teden kasneje , ko smo obiskali sv. Ano na Mali gori, smo se zbrali pri Merkurju v Vižmarjih. Tokrat smo naročili avtobus, saj je bila naša začetna točka hoje različna od končne. Zahvala za naročilo avtobusa gre Združenju CVB Slovenije in predsedniku g. Milanu Čučku. Že lansko leto smo si zadali za cilj Kočo na Ljubelju, a nam zdravstvene razmere niso dopuščale prestopa meje. Tokrat smo štartali na avstrijski strani in se vrnili na slovensko.

Tokrat ni bilo nepotrebnega jutranjega čakanja. Avtobus nas je hitro in varno pripeljal preko mejnega prehoda Ljubelj. Na drugi serpentini po predoru smo izstopili iz avtobusa in se pripravili za pot. Stara avtomobilska cesta je široka, razmeroma položna, a res zelo dolga. Ponekod je bila močno prekrita z listjem. Ker cesta pelje na severni strani, smo zelo izbirali, kje se čakamo, saj je bila le na nekaterih mestih obsijana s soncem. Štartali smo v senčni legi, a po dveh urah hoje smo bili skoraj vsi pri Koči. Vmes smo se seveda večkrat počakali, se slikali in se pogovarjali. Najbolj počasne je spremljala Ljudmila, ti so za hojo potrebovali skoraj dve uri in pol.

Pri Koči smo si odpočili, se najedli rahlih štrukljev in napili, se sončili in seveda tudi klepetali. Čas je prehitro minil, potrebno se je bilo vrniti. Še skupinska fotografija na sedlu in zopet smo krenili na pot.

Ker smo želeli biti še pred gnečo zopet v Ljubljani, smo se morali prekiniti prijetno lenarjenje na soncu. Pot navzdol je bila krajša, strmejša. Tudi na poti navzdol je bilo potrebno veliko koncentracije in pazljive hoje po listju. S šoferjem dogovorjeno, da se dobimo na parkirišču pred predorom na slovenski strani. Bili smo točni kot ura, ob dogovorjeni uri smo bili vsi zbrani pri avtobusu. V Ljubljano smo se varno vrnili. Bili smo utrujeni, a polni samozavesti, saj nam je uspelo! Julija in Igor sta z nami delila nekatere trenutke, da jih ne pozabimo.

Najlepša hvala Tonaču, da ima moč in voljo voditi skupino bolnikov po prestani možganski kapi. Hvala Ljudmili in Marku, ki sta dan prej prehodila pot. In ponovno hvala Ljudmili, Janiju, Romanu in Tonaču, da jim je v veselje hoditi z nami.

Besedilo so napisali naši člani in ni lektorirano.